MONOM House DeLuxe RNC Music, 2024 House vibracije navdihujejo ali pa sproščajo, ali pač oboje. Monomov zadnji albumski zamah deluje v obe nakazani smeri. Še več. Zvok, ki ga je veteranski velenjski producent zavedel na svoj že 24. zaporedni solo album, lahko služi kot dopadljivo potovalno spremstvo, se pa ob desetercu posnetkov brez obotavljanja z lahkoto razplešemo, nemara ob House Deluxeu užitkarsko povadimo, če nam danes matični fitnes ne bo uspelo ujeti odprtega. Produkcijski gabariti so, pa saj je pri Monomu to običajno, docela stabilni. Medtem ko je maksimalni ritmični razpon dosega vsega 13 beatov na sekundo (razlike). Iz te priložnostne enačbe je izvzeta edina počasnejša, zaradi jazzovske ornamentike pa nič manj pisana kompozicija Crazy Lazy. Slednjo kot kot 7. zaporedno producent vsesmerno vrtinči na 76. udarcih v okviru šestdesetih sekund. Koherentnost in stabilnost zvočne slike v prav nobenem komadu ne popuščata. Stane Špegel na svojih zaključnih projektih navadno ne romantizira, tudi tokrat ne. Ko je kos začetno konceptualno vrezan, mu avtorjev pripovedni naklep strumno sledi. Monomova dejanska kreativnost na tem, recimo mu kar produkcijskemu monobloku, zato izstopi, vcveti še bolj dišeče. In ga imamo. Tempomat za nabiranje kilometrov ali nabiranje mišične mase je že davno vklopljen. Enako pa velja tudi za primer, ko poslušalec želi zdrsniti v chil-out modul. Tudi ta naj bo enakomeren, brez pretresov. Hipno meditativno stanje ali lahkotno poplesavanje najlažje izzovemo ravno na ta način. Mavrica med deep-houseom in progresivno vrsto istega elektronskega plesnega žanra je tako, v Špeglovem prepoznavnem, tj. bolj resnem poetičnem naklonu, sklenjena. Uvodno ultra-hitično Take Me To Paradise zapoje Natalya Sedekova, ukrajinska vokalistka delujoča v Berlinu, dodatna pihala in celo trobento je za Monoma posnel pevkin najstniški sin Taras. Album House Deluxe je bil ustvarjen robu Sončnega parka, lučaj od struge reke Pake - in to z namenom, da nas preseli na Baleare. Misija opravljena. Ocena: 5

MONOM Discoid Fuzit records, 2021 Nalijmo si čistega housa. Monom ni presenetil z izbiro vsebine, ki jo ponuja na svojem novem albumu. Presenetil je z docela rafiniranim zvokom, ki je v primeru večine od devetih skladb zbranih na njem perfektno poglajen. Kot okusen antidot je znani velenjski elektornik pristavil še par ali dva trših odmevnic, ki lepo spomnijo na poreklo njihovega nastanka in obnenem na bogat avtorjev opus. Monom (s pravim imenom Stane Špegel) je že dve desetletji solist in Discoid je njegova dvajseta albumska izdaja. Komada “Metro Raiders” in “Manic Deepression” gotovo sodita v manjšinsko skupino, tj. med tiste ritmično bolj strumne in pripovedno bolj neposredne. Pri čemer je slednja krasna kombinacija obeh izpostavljenih idejnih tendenc – poleg uglajenega house nagovora je tu vselej tudi kanec resnobnega. Ta Monomov produkcijski, recimo mu, značilni, če ne kar tradicionalni slogovni blok, dopadljivo odkriva, da je bil komponist in producent (ex Housemouse) v svojih pionirski razvojni fazi producent techna, in to tistega resnično trše sorte. Toda Discoid kot celoten zalogaj ne gre razumeti kot kakšno Monomovo slovo od knapovsko neizprosne stilistike in posledično njegov svež pakt s potovalnim dremežem balearskega tipa. Artist se dobro poigrava s kombiniranjem tekstur, ki naposled odkrijejo pravo vitalno in optimistično naravo dela. Skladba “Draft Funk”, ki odkrito koketira z zimzelenko “Da Funk” (1995) pariškega dvojca Daft Punk, je še ena tistih postavk, ki na poseben način ustvarja rahlo, a pomenljivo malo zmedo. Zato pa za zmagovalni doskok iz pritlehne pandemične nervoze nazaj v normalen in samozavesten plesni ali pač le življenjski scenarij razglašam songa “Babbling “in “We Dance All Night”. Ocena: 5

HOUSEMOUSE Party Monster Matrix Musik, 2004 Stane Špegel, alias HouseMouse, je zagotovo največji in najboljši slovenski umetnik elektronske glasbe. Ta vsestranski multiinstrumetnalist ima za seboj že bogato, raznoliko in nadvse plodno glasbeno kariero. Konec sedemdesetih je igral v punk zasedbi Dildos, nato je postal prvi kitarist Šank Rock. Še nekaj kasneje je kratek čas sodeloval v odpiljeni free-punk zasedbi Untergrunt. Leta 1984 se je predstavil z elektronskim triom PIN, ki velja za prvi slovenski techno bend. Do sredine devetdesetih je Špegel zagnal številne digitalne multimedijske projekte. Od strogo glasbenih je bil zagotovo najbolj odmeven čudaški electro projekt DIG. Nič manj pa niso bili zanimivi tudi WORM, BioNet, DopeControl in najbolj aktualni Mictrotrip. Špegel je pod imenom HouseMouse lani objavil svoj prvi album Osnove elektrotehnike. Ta Izjemen avtorski house miks pa je požel več priznanja v tujini kot doma. Party Monster je še en izvrsten izdelek in do danes definitivno najbolj dorečen house album kakega slovenskega izvajalca. Vseh 15 avtorskih skladb odlikuje izjemen, prefinjeno vznesen house beat; hipnotične, minimalistične melodije ter rahla progressive nastrojenost. Sledenja daje glasbi globino, težo in drugačnost. HouseMouse se v prvem delu miksa poigrava z ambientom, čudovito minimalistično elektroniko in enkratno repetativnostjo. Temu sklopu je skupna tudi nenavadna uporaba glasu, ki je obravnavan kot najčistejši in najbolj poln inštrument. Srednji del miksa občasno dopolnijo tudi trobila oziroma pihala in rahli kvazi-jazzy rollingi. Še vedno pa je jedro tudi tega dela nezgrešljivi house beat. Na zadnji tretjini miksa, ki je še kanček bolj našponana, pa se HouseMouse poigrava s funkoidnimi in discoidnimi vložki, kjer je spet tudi malo več vokalov. Njegove rešitve so sila originalne in dostikrat nadvse prijetno zmaličene. Posebno bolj 'deep' elektronska polaganja, v kombinaciji z groovy ritmiko, so fenomenalna. Tisto, kar ta album naredi za extra-posebnega, pa so miksi. Skladbe 'neslišno' prehajajo ena v drugo. V prehodih ni enega samega mašila, ni enega dodanega beata. Party Monster je čista techno simfonija v enem stavku, ki je narejena iz najčistejšega ustvarjalnega vzgiba. Škoda je, da morda naša najboljša techno plošča sploh, ne bo deležna prave medijske pozornosti. 'Poznavalci' bodo 'prave' beate še naprej iskali na Ibizi in podobnih že nekaj let precej sušnih house prizoriščih. Le po kaj bi šli v Velenje, k samotarju, ki živi v nekem malem studiu. Komentar k temu je le: 'Ha, ha, ha!' Vsekakor pa ne pozabite, tale plošček, ki je povrh vsega še nalezljivo poslušljiv, je do tega trenutka letos daleč najboljši house album na svetu! In le s težavo ga bo kdo presegel.

HOUSEMOUSE Osnove elektrotehnike (2CD) Filter music / Nika, 2003 Instrumentalistika pridelana z elektroničnim orodjem je še do nedavna ni bila reprezentančna domena tukajšnjih glasbenih ustvarjalcev. Pred, recimo, desetletjem se je z njo spogledovala tedanja umetniška avantgarda, ki je v to kreativno polje zašla mimo diskurza, ki smo ga imenovali industrijski rock ali nekaj temu podobnega. Manj znani pa so bili tisti tovrstni produkcijski žepi, ki so vznikli na čisto zavestnem preobratu, s katerim je rockovska, torej povsem analogna poustvarjalna estetika dobila nadaljevanje z elektronskimi obrazili. Urgentni blok teh modifikacij je bila, oziroma je še, v osnovi velenjska postava BioNet. Njena predhodnica je bil zgodnji hibrid med technom in drvečim rockom ali konstrukt Dig. To kar se v dobrih familijah zgodi z nastopom novih generacija, se je v pričujočem primeru zgodilo v razmišljanju treh muzičnih navdušencev, in to ravno v letih, ko je bila vzporedna rejvarska kulturna v teh krajih, vključno s centrom, še krepko v povojih. HouseMouse alias Loop Surgery alias Stane Špegel je eden pionirjev teh manevrov. Torej poskusov zlitja s trendovskimi zapovedmi na eni, predvsem pa tehnološkimi inovacijami na drugi strani. Oba paralelna procesa sta se izkazovala ob live-aktih na številnih partijih, ravno tako pa tudi na številnih neuradnih izdajah. Nostrifikacija te dobe je morala pred nekaj leti končno dobiti potrditev. To je bilo v duhu časa povsem pričakovano. Če se omejimo le na os Celje-Velenje, je n torej potrebno spomniti tako na party znamki Space-Night in Design Of Love, prav tako pa tudi na sodobnike tipa Elabjer, ki svoje taktne in relativno solidno slišne drum'n'bass maksime po vzoru LTJ Bukem še do dandanes, kolikor vem, ni unovčil, tako kot bi si to želela pravzaprav vsa napredno glasbena srenja Sloveniji. V teh diametralah pa je še kako izrazit HouseMousov preboj, ki je že nekaj konkretnih sezon tudi kombinacija z likovnimi, torej vizualnimi kolaži, ki spontano in zelo sproščeno plemenitijo producentove vedno boljše zvočne stvaritve. Kar nekaj konkretnih, toda še vedno bolj pol-uradnih cedetečnih izdaj je v teh periodi nakazovalo, da se HouseMouseova tehnična usposobljenost ustaljuje na zavidljivo visokem nivoju, obenem pa se močno krepi ekspresivnost. Osnove elektrotehnike so torej rekapitulacija, prerez avtorjevega tehnično-estetskega značaja. In ko stvar pogledam z nekaj distance, prav lahko ugotovim, da je ravno plod desetletnega raziskovanja hudičevo tehtna izrazna govorica. V izjemnem zvokovnem, predvsem pa v sijajnem narativnem smislu. To so res dobri, domišljeni komadi, strukturirani po univerzalno veljavnih house ali pa trip-hop obrazcih in s pridihom nadvse pozitivistične igrivosti. Prvi del tega dvojnega cedeja sestoji iz ambientalno- housey lounge kosov, prijetno zasanjanih in tudi zelo temperamentnih. Druga polovica ali drugi disk pa je odkrito cepljen s techno dinamiko ali hitrejšim trkanjem. Album, ki vam bo dokazal, da je so vse skrivnosti moderne svetovljanske glasbene kuhinje čisto blizu vas/nas.

HOUSEMOUSE Dubstep for Adults BomBeatz Recods / Mercedez Lane, USA, 2013 Stane Špegel je pri floridski založbi Bombeatz izdal svoj enajsti album, na katerem se poigrava z dubstepom. Tega je zmešal tako z elektroniko kot z rockom in karibskimi elementi, da zvok ni čisto srednjetočen, pa mu ne štejemo v minus. Prvi single “Stoned King” spremlja zanimiv kvazi-video, pol albuma je po singlih že izšlo v Angliji, Kaliforniji in Švedskem, album pa najdete tudi v vseh vodilnih spletnih trgovinah. AMFIBIA Amalgam Martix Musik, 2004 Uh. Plošček, ki mu ne moreš oporekati večnamenske konzumacije. Lahkoten, toda ne breztežnosten. Kozmopolitski, toda ne banalno trendovski. Razsvetljen, toda ne osvetljen. To je album Amalgam , ki ga je projektirala skupina Amfibia. Skupina, ki jo podpisujejo Stane Špegel, nukleus elektronskih vitražev, Boštjan Leben, samostojni glasbeni popotnik, in Aita Kay, gospodična z dokaj avtentično vokalno transformacijo (od loungea pa vse do minimalističnega soula). Plošča Amalgam, pravzaprav delo skupine Amfibia, je, roko na srce, že dolgo pričakovan stadij znotraj domačega glasbenega udejstvovanja. Prvič, ker se simbioza akustične in sintetične glasbe vedno sliši kot neverjeten navdih za tiste, ki se v določeni subjektivni senzibilnosti ne zmenijo za zvočne postulate in progresivna predalčkanja. In drugič zato, ker tako rafiniranega in dovzetnega stika s elektronskim crossoverjem pri nas dolgo ni bilo. Kako se slišijo Amfibia? Kot kolorit glasbe Pedra Almodovarja (Telenovela); kot bluesovska impregnacija newageovskega minimalizma (Allaround), kot pop z razlogom (Reealvision); kot kraftwerkovski etno s stališčem (Bagdad). Kot prava, domača skupina.

HOUSEMOUSE Osnove elektrotehnike (2CD) Filter music / Amazon, 2003 Man addiere ein halbes Jahrhundert zum Geburtstag Arthur C. Clarke's (A Space Odyssey) und man bekommt Stane Spegel alias Housemouse. In den späten '70-er Jahren spielte Stane als Gitarrist in einer Punkband namens Dildos - am Ende eine der bekanntesten Spitrockbands, welche die Musiklandschaft seiner Heimat Slovenien entschieden mitgeprägt hat. Heute ist er die treibende Kraft hinter BioNet's 2000 Release 'Artistic Disagreements' (StudioCity's Album des Monats und nominiert für den Bumerang Music Award). Seine außerordentliches Talent stellte er bereits auf den größten slovenisch-österreichisch-kroatischen Techno Events (Spacenight, Alien Night, Obsession, Tao...u.s.w.) unter Beweis. Seine Arrangements sind innovativ und abwechslungsreich, die Beats immer sehr groovy und der Erlebnisfaktor bei seinen Klangexperimenten sehr groß. Das Album kommt als CD-Paar mit zwei völlig unterschiedlichen Stimmungen. Eine für die Chill-Lounge Atmosphäre, die andere für's Tanzbein. Beide CD's leben von weichen Pads und eine von beiden hat den Hang zu hypnotischen Loop Parts. Einige der Tracks sind etwas 'deeper', trotzdem schmeichelt jeder einzelne dem Ohr. Dabei merkt man die extrem unterschiedlichen Einflüsse auf seine Musik, die das Album am Ende zu dem machen, was es ist: ein Kreativitätsprodukt das hoffen lässt. Korrekte Musi von Leuten die auch noch nach Jahren Ihren Anspruch nicht verloren haben.

HOUSEMOUSE Osnove elektrotehnike (2CD) Filter music / Amazon, 2003 HouseMouse is so much more than you would expect from a self proclaimed house music producer, this album reaches further into the breaks and chillout camps than perhaps Stane Spegel (the man behind HouseMouse) himself would even like to admit. Funky chopped up beats and laid back jazz melodies are the order of the day here, Floder and Wrong being prime examples. With so many references to classic dance tracks from the last ten years, you would almost think that Leftfield had regrouped and helped out with Polyclinic and Shades, this album offers a journey through pretty much every electronic music territory going, without ever sounding off course. This is an album you can actually sit and listen to without skipping that ‘too mellow’ or ‘too hard’ track – it’s simply a blend of some of the best elements to come out of the electronic music scene in the past decade.

After four decades of sonic experimentation in the realm of electronic music, Slovenian composer and producer Stane Špegel — also known as Monom — makes a bold and emotional return to his first instrument: the guitar. His new album Kitarika, released on May 25, 2025, by the respected Italian label RNC, is far more than a collection of songs. It is a sonic memoir, a reflection of a lifelong artistic evolution. Each of the twelve tracks is titled after a month of the year and set in a different tone of the chromatic scale — a structural concept that mirrors Špegel's obsession with harmony, form, and transformation. The compositions blend textured guitar layers, all played by Špegel himself, with subtly programmed beats that carry his unmistakable electronic signature. From the atmospheric melancholy of February to the warm groove of August, Kitarika traverses genres with ease: progressive rock, ambient, synth-pop, dub, and even hints of post-industrial grit. What sets Kitarika apart is not just its genre fluidity, but its deeply personal tone. It marks 40 years since Špegel’s last concert as a guitarist — on May 25, 1985 — and brings the past into conversation with the present. Having begun his career with the now- legendary Šank Rock, and having explored electronic frontiers with groups like DIG, Worm, and BioNet, Špegel brings all these identities into a cohesive and meditative whole. In Kitarika, memory is not nostalgia, but resonance — an echo reinterpreted through a modern lens. The result is one of Špegel’s most intimate and mature works to date. It’s not just a homecoming. It’s a redefinition.

MONOM Kitarika RNC Music, 2025

HOUSEMOUSE Party Monster Matrix Musik, 2004 Po odmevnem lanskem prvencu Osnove elektotehnike velenjski posebnež že straši z drugim diskografskim izdelkom. Zrel, skrajno dorečen in avtorsko profiliran album priča, da House Mouse alias Stane Špegel ni kakšno golobrado pišče pac pa instrumentalni multipraktik z zavidljivo glasbeno kariero, ki ga krasi izjemen občutek za spajanje in prepletanje različnih pojavnih oblik sodobnih elektronskih praks. Rutinirano križarjenje po zasanjanem chilloutambientalu, dinamičnem hard-techno-housu ali prepričljiva nadgradnja house beatov z jazzy in funky obrazci uvršcajo Party Monster med žanrske mojstrovine. HOUSEMOUSE Party Monster Matrix Musik, 2004 Če si tale, po marketinškem predznaku prvi in do sedaj edini slovenski house mix set, ki vključuje samo in edino domače, avtorske gradnike, v sluhovode spustite na dušek, se boste zelo trudili spomniti se avtohtonosti materije. Zelo poskočno in zelo arabeskno – v nekakšnem srednjeevropskem ali pa germanskem duhu - po oblikovni zasnovi, ki bi lahko bila, v nekaj konsekvencah, podobna tudi zadnjih trem izdajam Paula Van Dykea.Že komadi so dobri, sami po sebi, njih zlitje pa je resnično očarljivo. S to razliko, da – v primerjavi s sijočimi deli najbolj slavnih svetovnih DJ-jev - tu ni popy leporečja, ni vokalov, so pa zato instrumentalistične figure in narativnost, ki jo proizvajajo, toliko bolj navdušujoče. Se pravi, gre za tršo, in ne lahko, prelahko ali pa pajčolanasto house termiko, vsekakor pa naj to ne zavede – še vedno smo pod house klobukom. Soundi so stabilni, nekajkrat bleščeče presenetita njihov lesk in njihova hudomušnost. Gradacije so postopne, nikakor niso nagle, zato je potovalna hitrost ves čas približno enaka. Čisto dovolj, da je za dinamiko poskrbljeno že v osnovi, tako da kakšnega blaženega house teka v prazno niti ne zaznamo. Z odliko vleče, toda vleče le k divjemu, in z občutkom le vzpodbuja, šprica, preganja, motivira, drži pokonci. Tudi zabava. Vprašanje univerzalnega plesa na terasi – rešeno! Zelo zrelo in mikavno!

Kaj imajo skupnega velenjski Titov spomenik, ki velja za največji spomenik nekdanjemu jugoslovanskemu voditelju na svetu, newyorški Kip svobode in kip Kristusa Odrešenika nad Riom de Janeirom? Na prvi pogled ne veliko, a so se vseeno znašli na isti razglednici, ki je pred časom zakrožila po Sloveniji. In ni bila edina. Tu je še razglednica z zamišljenim Titom pod newyorškimi nebotičniki. Pa s partizani, ki korakajo pod Kipom svobode. Potem so tu še razglednice brez političnih protagonistov. Recimo razglednica kipa Antona Aškerca, teleportiranega na vrh pariškega Slavoloka zmage, ki je nato z Elizejskimi poljanami vred prestavljen v džunglo nebotičnikov. Ali pa kipa Dekleta ob morju, ki že osem desetletij stoji v Velenju, tokrat pa je končno prestavljen ob morje, s senčnikom, ki ščiti pred nadležnim soncem, vred. "Ljudje vsak dan hodimo mimo spomenikov, a jih sploh ne opazimo. Zato sem želel spomniti nanje. Malo sem eksperimentiral s tem, kako bi se naši spomeniki obnašali v drugih prostorih, in kakor vidim, bi se kar dobro obnesli," pravi avtor razglednic, v črno odeti in praviloma redkobesedni skladatelj in multimedijski umetnik Stane Špegel. In kaj je pravzaprav naredil s spomeniki? Osredotočil se je zgolj na rodno Velenje in pofotografiral 22 tamkajšnjih spomenikov, nato pa jih je z montažo preselil pred zanimive arhitekturne in umetniške stvaritve ter najrazličnejše krajine po vsem svetu. Hkrati jih je poljubno združeval in razdruževal. Tako je nastal multimedijski projekt Spome(j)niki, ki ga zaokrožajo tri serije razglednic in trije kratki filmi z njegovo avtorsko glasbeno podlago, do junija, ko bo uradno predstavljen celoten projekt, pa bo na voljo še interaktivni računalniški program, s katerim bo spomenike po mili volji lahko prestavljal vsak. Lokalna oblast je nad projektom, ki je začel nastajati ob velenjski sokandidaturi za kulturno prestolnico Evrope leta 2012, za zadaj navdušena. Vsi pa niso takšnega mnenja. V časopisu Demokracija so o Špeglovem projektu nedavno zapisali, da je bolj sporen kot zanimiv. Menda zato, ker naj bi se ljudje ob njem spraševali, "zakaj se Velenje predstavlja in postavlja s spomeniki Kardelju in Titu, ki sta pomenila smrt za toliko ljudi". Kot pravi Špegel, takšen odziv dokazuje, da so nekateri razglednico, na kateri so Tito, Kip svobode in Jezus Kristus, pač narobe razumeli. "Saj v bistvu je to taka mala provokacija, a je dobronamerna. Včasih nam je vladal Tito, zdaj nam vladata kapitalizem in cerkev. Sam sem hotel s tem, ko sem jih združil, pokazati, da nobeden od trojice ni spoštoval niti ne spoštuje desetih božjih zapovedi, niti on sam niti njegovi tuzemski predstavniki." Negativen odnos do spomenikov in zamisli o odstranitvi se zdijo Špeglu tudi sicer sporni. Prepričan je, da nam vsi spomeniki postavljajo vprašanja o vrednotah in merilih naše družbe. Še posebej pa to velja za spomenike, ki so za dnevno politiko morda ideološko sporni. Več na: http://www.mladina.si/104333/stane-spegel/

AMFIBIA Amalgam Martix Musik, 2004 Stane Špegel postaja na slovenski house sceni vedno bolj opazno ime. V kolaboraciji z Boštjanom Lebnom sta ustanovila eksperimentalni projekt Amalgam, ki simulira glasbeni paradoks, ko združi akustično z elektroniko. Rezultat je eksotičen etno-elektro lounge, ki ga odlično pokrona ženski glas Anite Kay, tokrat verbalizirane v angleščini in španščini. Drugačno in zelo privlačno.

HouseMouse Party Monster Martix Musik, 2004 Prva domača lepljenka avtorskih housovskih bliskov je prav zanimiva. Struktura se stopnjuje do precej ekspanzivne ravni, tako, da bodo z njo potešeni celo ljubitelji techna, vendar je figuralika v njenih okvirih nasičena s pravo mero in tudi s tisočerimi in zelo raznovrstnimi vzorci. Čisto dovolj, da je za dinamiko poskrbljeno že v osnovi, tako da kakšnega blaženega housovskega teka v prazno niti ne zaznamo. Z odliko vleče, toda le vleče k divjemu, in z občutkom le spodbuja, škropi, preganja, motivira, drži pokonci. Tudi zabava. Vprašanje okrog univerzalnega plesa na terasi – urejeno!

AMFIBIA Amalgam Martix Musik, 2004 Slovenski producent Stane Špegel, ki je sodeloval že v neštetih glasbenih projektih in nas je še ne tako dolgo nazaj razveselil z albumom »Party Monster«, je ponovno na pohodu. Tokrat je v okviru glasbenega projekta Amfibia skupaj s soavtorjem projekta, multiinstrumentalistom Boštjanom Lebnom, izdal zgoščenko »Amalgam, pri kateri sodelujejo še številni drugi priznani slovenski glasbeni izvajalci. Skladbe tokrat pretežno ne temeljijo na elektroniki, pač pa gre za sožitje akustične instrumentalne elektronske godbe, ki bi ga zaradi prepletanja različnih elementov posameznih glasbenih zvrsti težko opredelili, saj se na trenutke spogleduje z rockom in popom, na trenutke pa z orientalsko glasbo, ambientalom in še čem. Eni najzanimivejših so vsekakor vokalno- instrumentalni komadi, pri katerih je sodelovala Anita Kay, ki pesmi prepeva večinoma v angleščini, medtem ko sta besedili uvodne pesmi Telenovela in Vivir seveda v španščini. Skratka, Amfibia nas je povsem navdušila, zaradi fuzije premnogih zvrsti bo navdušila še marsikaterega navdušenca nad elektronsko in akustično glasbo. AMFIBIA Above & Below Loop Surgery / Pulserated music UK, 2006 Tole pa je prijetno presenečenje. Projekt oziroma duet Amfibia, ki ga sestavljata multiinstrumentalist Boštjan Leben in multimedijski avtor Stane Špegel, se je na drugem albumu odločil odmakniti od vokalnih vložkov, ki jih je na prejšnjem albumu zapela Anita Kay, in se osredotočiti samo na govorico glasbe. Zvočne slike, ki jih združujeta klasično izobraženi Leben in elektronsko usmerjeni Špegel, so pravzaprav kolaži ne le dveh povsem različnih avtorskih pristopv, torej analognega in digitalnega, temveč posledično tudi fuzija različnih okusov, se mešajo v raznovrstni paleti glasbenih žanrov (jazz, elektro, etno in pop) in kulturnih vplivov. Vse to daje njuni glasbi še posebej svež pridih, ki po eni strain zadiši po puščavskem pesku in vročih latinoameriških pokrajinah, po drugi strani pa po minimalističnih zahodnjaških sobanah. Seštevek vsega tega je izredno poslušljiva plošča z močno ezoterično noto. Slaba primerjava, vendar recimo, da je Above & below nadgradnja priljubljenih kompilacij Buddha Bar, ki so nam pred nekaj leti kot hvaležna zvočna kulisa tako doma kot v službi služile pri sporščanju ali pa kar begu v daljne dežele, polne eksotike in neizživetih fantazij. Pričujoči album torej ponuja svojstveno potovanje, fantaziranje in spoščanje, ki ga zaznamuje inovativna vizija in bogata realizacija obeh avtorjev-skladateljev. Above & Below je izdelek, ki bo po svoji poslušljivosti všečen širšemu krogu poslušalcev, po svoji kakovosti pa gotovo tudi tistim bolj izbirčnim glasbenim sladokuscem. Toplo priporočam!

Nekdanji panker, skladatelj, producent, scenarist, glasbenik, grafik, fotograf, kipar, umetnik ... Toliko vlog, v katerih se je znašla ena sama oseba - Stane Špegel. Le kako zmore biti vse to? Sploh ni niti malo hiperaktiven in zaletav, temveč zelo zbran, umirjen, lahko bi rekla, da na trenutke precej uglajen. Uglajeni panker? Ja, tudi to je mogoče. Ko je bil star deset ali enajst let, si je najbolj na svetu želel igrati kitaro. Ker ni imel dovolj denarja, da bi si jo kupil, se je vpisal v folklorno skupino, kjer je imel možnost brenkati na tamburico. »Kaj drugega mi ni preostalo. Bila je najboljši približek kitari, ampak tiste pesmi je bilo grozno igrati.« Na srečo ga je te mizerije kmalu rešil brat Stojan, ko mu je poklonil pravo kitaro, na kateri se je lahko izživel. Ni minilo dolgo, ko je Stane postal zavzet panker po duši. V spominu mu je ostal dogodek, ki se je zgodil leta 1977. »Prijateljeva mama je bila šefinja v Gorenju in je zaradi dela veliko potovala po svetu. Ker je pogosto ni bilo doma, se je otrokom želela nekoliko odkupiti z darili. Ker ni natanko vedela, kaj naj kupi, se je v Berlinu postavila v najdaljšo vrsto v trgovini, saj je hotela otroku prinesti tisto, na kar nestrpno čaka toliko ljudi. Pokazalo se je, da je bila to prva plošča skupine Sex Pistols. Takrat nismo dojeli, da je bila tista plošča tako velika stvar!« Subkulturo panka je potem še bolj vzljubil. Ustvaril je pank band Dildos, obul si je bulerje, nadel očetov dvajset let star črn zimski plašč, odslužen karirast suknjič strica iz Nemčije, si sam zožil in natrgal kavbojke, se postrigel na kratko in obril na črtasto. »Kdor je imel umetniško roko, nam je po glavi delal vzorce. Včasih sem si tudi sam pobril lase, ampak s tem se ni hvaliti,« priznava Stane, ki je bil zaradi zunanjega videza pretepen - tako zelo, da je izgubil dva zoba. »Na tiste čase so ostali lepi spomini in keramični zobje,« se nasmehne. Iz Dildosov se je z menjavanjem članov ustanovila skupina Šank rock, v katerem so igrali pank in hard rokovsko glasbo, precej drugačno zvrst, kot jo lahko slišimo danes pri skupini, ki jo pozna širša množica. Več na: http://www.revijaobrazi.si/plus/ekskluzivno/uglajeni-panker.html

Stane Špegel je zastopnik nove strategije v sodobni umetnosti in (audio-vizualni) kulturi, ki učinkuje prostorsko in projektno premišljeno, formalno večrazsežno in vsebinsko kompleksno. Njegov koncept dela presega dekonstruktivistično metodo, ki bi se gibala zgolj na nivoju estetike; tako pri obravnavi nadvse aktualnih in perečih tem, kot so skulpture v javnem prostoru in narodna sprava, skupaj z estetsko in etično dimenzijo razpira tudi dimenzije ideologije, politike in kapitala. V ospredju je umetniška interpretacija pogledov na narodno spravo z dekonstrukcijo specifične ideologije. V tem kontekstu je vprašanje sprave povezano tudi z vprašanjem vzbujanja občutja sublimnega, ki zadeva nekaj, česar ne moremo zaobjeti v jasno predstavo; takšno občutje lahko tolaži, a tudi zamegljuje kritični vpogled in pogosto pritiče vojnim spomenikom kot simbolnemu poklonu spominu na vojne žrtve v imenu narodne sprave.3 Objekt-skulptura nosi vsebino, ki postane vidna v luči/ barvi »sublimnega objekta ideologije«: tako na primer skulptura necelega, razdejanega telesa lahko deluje kot večrazsežna metafora v komentarju (po)vojnih pobojev in narodne sprave kot »vzvišenega«, narodotvornega cilja. Pri skulpturah Staneta Špegla je pomenljiva tudi razsežnost preizpraševanja etiketiranja telesa z različnimi ideološkimi kodi, ki prihajajo tudi iz jezika popularne kulture in oglaševanja. Skozi raziskavo in uporabo različnih vizualnih kodov se projekt Staneta Špegla odmika od nereflektiranega podleganja enosmerni oziroma manipulativni komunikaciji. Pri tem razgrinja tako estetske in etične kot tudi ekonomske in politične vidike. Slednji se razpirajo zlasti z vključitvijo simbolov nekdanjega sistema socializma in Cerkve v povezavi z ikonografijo popularne kulture.Pri Špeglovem projektu gre za delikatno temo iz polpretekle slovenske zgodovine, ki se kaže s še vedno aktualno potrebo po spravi, katere simbolni izraz bi bil tudi skupni spomenik v poklon žrtvam obeh vpletenih strani. Stane Špegel tematizira spravo z metaforiko skulpture, svojevrstne podobe človekastroja, usodno zaznamovanega z ideologijo »žrtve in rablja«. Vsaka tovrstna podoba je vidna (zgolj) z določene perspektive, z leve ali z desne. Tu gre tudi za aluzijo na politično in ideološko pristranskost, ki je ob stiku s »spomenikom« lahko predvsem naša lastna, s čimer je poudarjena izmuzljivost ideje same sprave. Projekt Staneta Špegla slednjič predlaga preseganje politične tesnobe z metaforiko ritualnega zažiga, žrtvovanja deideologiziranih in tržno nezanimivih umetniških stvaritev v delno že zabrisanih barvah dveh ideologij kot skupnega utopičnega dejavnika. V tem nemara tiči možnost za pomiritev sprtih strani, zlasti v očeh mlajše generacije, ki ni več neposredno obremenjena s krivdo – bodisi spričo revolucionarnega nasilja komunističnega režima, bodisi spričo domobranske kolaboracije. V izoblikovanju stališča do preteklosti je temeljna vrednota za prihodnje generacije ob poznavanju dejstev in odmiku od ideološke tradicije zavest o vrednosti življenja ter o nujnosti upora proti okupatorju in boja za svobodo. V luči nastopa mlajše generacije lahko razumemo tudi intervencijo grafitarjev, ki bodo to akcijsko naravnano in oživljajoče-večbarvno (sub)kulturno prakso grafitiranja, ki jo gre razumeti tudi kot specifično obliko komunikacije, ponesli na Špeglove rdeče-črne »spravne« skulpture .... Mojca Puncer je doktorica filozofije, neodvisna teoretičarka, umetnostna kritičarka in publicistka

AMFIBIA Amalgam Martix Musik, 2004 Kako primeren naslov! Prvenec domačega tria, ki se navezuje na elektroniko Staneta Špegla alias HouseMousa in v kateri prepeva Anita Kay, zveni kot zlitje različnih zvokov, ritmov in trendov elektronske glasbe zadnjih desetih let. Marsikdaj spominjajo na trio Kosheen, ki je na svojem debiju uspešno združil kitare, trip hop in drum&bass s pop melodiko. Temu dodajo še elektoniko v slogu Bebel Gilberto ali Si Se (Siestafiesta). Marsikaj (posebno ritmi) zveni že poznano, vendar to ne zmanjša prevladujoče simpatičnosti projekta. HOUSEMOUSE Odsevi in odmevi Loop Surgery / Pulserated music UK, 2006 Za imenom HouseMouse stoji večplastni umetnik Stane Špegel, tudi član Amfibie, ki je prispeval večino zamisli, energije, glasbe, fotografij, grafike, videa in dela v internetu za multimedijski projekt Odsevi in odmevi – modre refleksije in perspektive Šaleške doline. Čeprav je pomemben del projekta vizualne narave, saj se je Špegel s sodelavci lotil zaznave in predelave znamenitih šaleških industrijskih ambientov, pa ambientalna glasba deluje povsem v redu tudi samostojno. Devet skladb je napisal Špegel, za Herberstein pa si je sposodil minimalističen motiv Erica Satieja. Premišljeno uglajena elektronika. STANISLAV Muzika teatralika Loop Surgery, 2008 Velenjski skladatelj, instrumentalist, producent in avtor multimedijskih vsebin Stane Špegel (HouseMouse, Stanislav, Neurobic, Amfi bia, Kissik) je dejaven že več kot dvajset let. Pod nazivom Stanislav je izdal sedmi samostojen album Muzika teatralika. To je avtorska glasbena mešanica klasične glasbe, jazza, rocka, etna, swinga, elektronske glasbe in še česa, pri skladanju in produkciji skladb pa so bila uporabljena izključno glasbila simfoničnega orkestra. Slišati je odmeve Philipa Glassa, Depeche Mode, Astorja Piazolle, Lionela Hamptona, Laibacha in še bi lahko naštevali. Petnajst zvočnih podob za film ali gledališko predstavo, ki je ni, je dejansko del multimedijskega projekta Spome(j)niki, kjer je z vso umetniško (ne) spoštljivostjo združil podobe spomenikov, ki so že zdavnaj umolknili, da nam povedo novo zgodbo. In Muzika teatralika je glasbena kulisa za to zgodbo. Drzno.

HOUSEMOUSE Dubstep for Adults Bombeatz Music Group, USA, 2013 Gotovo velja Stane Špegel, ki je ne le HouseMouse, temveč uporablja še nekaj umetniških imen, za enega slovenskih pionirjev v rabi elektronike za glasbene in tudi druge namene. Zato naslov njegovega enajstega albuma Dubstep For Adults ne preseneča. Tako ljubiteljem elektronske glasbe, ki seveda niso vsi najstniki, namenja vodnik skozi trenutno najbolj priljubljeno elektronsko glasbeno podzvrst - dubstep. Ta izvira iz Južnega Londona in se je pojavila pred kakšnimi 15 leti, z razvojem in prepletom glasbenih zvrsti, kot so 2-step garage, broken beat, drum and bass, jungle, dub in reggae. Svoj novi album Dubstep For Adults je izdal pri ameriški založbi Bombeatz Music Group (Tampa, Florida). Na njem je deset z dubstepom obarvanih inštrumentalnih glasbenih pokrajin, ki jih je Špegel, tako kot vse svoje eklektično-plesne projekte, tudi tokrat podpisal z umetniškim imenom HouseMouse. Album je že na voljo pri vseh vodilnih globalnih internetnih ponudnikih glasbe. Za prvi singel je namenil tudi prvo skladbo na albumu Stoned King, ki je pospremljena tudi z videospotom, prav tako Špeglovim avtorskim delom. Kar šest pesmi z novega albuma je v originalni ali nekoliko spremenjenih verzijah že izšlo pri drugih založbah. Tako je britanska založba Law & Order je že konec leta 2011 na kompilacijo Step Into Dubizm uvrstila temačnejo skladbo Nosferatu. Švedska založba Clubstream je lansko poletje Stanetov EP Dumb Step zapolnila s tremi skladbami, tik pred koncem lanskega leta pa sta dve pesmi izšli na EP-ju Stoned King/ Odyssey kalifornijske založbe No Ego Records. Skladbo Split Personality, različico albumske The Joker, je novembra v svoj izbor Imamo dobro glasbo 012 uvrstil tudi nacionalni radio Val 202. Špeglova elektronika je večplastni preplet skoraj še arhaičnih analognih elektronskih prijemov z najsodobnejšimi. Temu se seveda ne gre čuditi, kajti na sceni je že več kot 20 let in nabrane izkušnje se mu poznajo. Je pa res, da ta album tudi mladini ne bo škodil.

THE STROJ (Večer) Metafonik MC Maribor, 2013 Ko je v sklopu EPK lani The Stroj spet zaropotal, je pustil za seboj narod še precej lačen in nepotešen. Bila je fenomenalna lokacija, če odštejemo, da je na Surovini na Teznem potem nesramno zagorelo in zdaj najbrž odpade vsaka ideja o še kakšnem koncertu močnih vonjav in nepopisnega ropotanja. Ampak The Stroj je takrat itak tolkel in šrajal le 45 minut, monotono, sinkope je bolj ali manj lahko ponujal le šef Primož Oberžan in od spektakla ni bilo nič. Hudo preveč konvencionalno za nekonvencionalni band, ki zbobna narod na odpadu. Morda smo pa pričakovali takrat ravno to, kar zdaj prinaša Metafonik, četrti album kolektiva, ki je studijsko počival kar sedem let. Metafonik je industrial, ki noče več biti industrial in mu je precej bližje elektronika, klubska scena , vnašanje sodov, kanistrov in ostalega noter v klube , s pridihom globokega duba. Metafonik je spevno ropotanje , vendar ne tako preprosto in niti najmanj konvencionalno. The Stroj še naprej resno tolče in vijuga po resnih in pravih kaj-pač-pride-pod-roko " inštrumentih" , vendar na kompozicije zapeljati še po ulicah in trgih. Zombie Hunters, uvodno razgrajanje urbane džungle, je najboljši dokaz, kako se je The Stroj udarno vrnil. Komad , ki bi gotovo pregnal Kanglerja , če ga ne bi protestniki. Anali. Če tako prepričljivo ropoče že skozi slušalke, k(d)aj bo šele v živo? THE STROJ (Mladina) Metafonik MC Maribor, 2013 Dolgo je že, kar je Primož Oberžan, glavni nosilec projekta in svojevrstni vodja glasbenega kolektiva The Stroj, ustanovil skupino v Laškem. A pri tem ni šlo zgolj za glasbeno skupino, temveč za projekt, ki je poleg nekonvencionalnega glasbenega izražanja zajemal tudi nekatere znanstvene poglede na ustvarjanje glasbe in na njen pomen. The Stroj (kar se lahko prebere tudi Destroy) je bil sprva skupina tolkalcev, ki je instrumente izdelovala iz odpadnega materiala ter iz različnih odsluženih strojnih delov in delovnih orodij, kar je kmalu pritegnilo pozornost slovenske javnosti. Skupina je na začetku večinoma uporabljala kovinske in plastične sode, iz njih je izdelala mogočna improvizirana tolkala, ki so kmalu postala njen zaščitni znak ... Na tem albumu, izdanem po precej dolgem diskografskem premoru, se The Stroj predstavi v prenovljeni različici, ki v osnovi še zmeraj temelji na kompleksnih ritmičnih strukturah, odigranih na tolkalih in zvočnih strojih domače izdelave. Razlika je le v tem, da je tokrat skupina šla še korak dlje in v instrumentarij vključila elektronsko manipulirane terenske posnetke, stare elektronske instrumente in naprave ter občasni ženski vokal. Glasba kolektiva je sedaj kompleksnejša in izrazitejša, poleg tega ne smemo pozabiti, da je na albumu tudi precej kritike trenutne družbenopolitične polomije v državi (skladba Zombie Hunters). Odlično nadaljevanje dela prenovljenega The Stroja.